8. marca 1908 je 15.000 žensk marširalo skozi New York, zahtevajoč krajši delovni čas, višje mezde in volilno pravico. V rokah so nosile koščke suhega kruha in šopke vrtnic, svoje gibanje pa poimenovale Bread and Roses.
Nacionalni dan žensk
Na mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1907 v Stuttgartu so nekatere ameriške socialistke zavračale sodelovanje z nesocialističnimi sufražetkami. Socialistična stranka Amerike pa je leta 1908 ustanovila Ameriški ženski nacionalni komite pod vodstvom Therese Malkiel. Komite je zadnjo februarsko nedeljo v letih 1909 in 1910 organiziral Nacionalni dan žensk, ki velja za predhodnico današnjega Mednarodnega dneva žensk.
Pojavljajo se sicer trditve, da se je ta dan spominjal protesta tekstilnih delavk v New Yorku 8. marca 1857, vendar so jih raziskovalci ovrgli, da gre mit, ki naj bi ločil mednarodni dan žensk od njegovega socialističnega izvora.
Mednarodna socialistična ženska konferenca
Leta 1910 je v Copenhagnu na kongresu Mednarodne socialistične ženske konference, ki je potekala v povezavi s kongresom Druge internacionale prodrla zamisel o mednarodnem dnevu usklajenega delovanja v znak protesta za volilno pravico žensk, po vzoru vsakoletnih prvomajskih praznovanj. Ta je bil sčasoma institucionaliziran kot mednarodni dan žensk
19. marca 1911 se je prvič počastili ta dan (Nemčija, Avstrija, Danska, Švica). V Rusiji se je Mednarodni dan žensk odvijal zadnjo nedeljo v februarju, tako tudi 23. februarja 1917 (julijanski koledar), kar znese 8. marec po gregorijanskem koledarju, ko so ženske priredile množične demonstracije. Štiri dni kasneje je car abdiciral, začasna vlada pa je ruskim ženskam podelila volilno pravico. Zato ravno 8. marec. Leto 1975 je bilo mednarodno leto žensk in takrat so Združeni narodi proglasili 8. marec za mednarodni dan žensk.
Zahteve, ki so jih ženske postavljale na množičnih zborovanjih širom (v glavnem Zahodnega) sveta:
- pravica do dela;
- enako plačilo za enako delo;
- enake možnosti za delo in izobrazbo;
- svobodna vzgoja otrok in možnost otroškega varstva;
- brezplačna, varna kontracepcija;
- legalna in varna možnost abortusa.
Praznik?
Mednarodni dan žensk ni nikakršen praznik, čeprav se delodajalci, nekateri mediji in nekatere politične stranke kar prerivajo v vrsti, kdo bo prej »voščil« ženskam, moški pa norijo okoli stojnic in dvigujejo promet zlasti cvetličarnam. Deloindom.si, spletna izdaja istoimenske tiskane Delove priloge, je današnji članek naslovila z Na to bodite pozorni, ko izbirate šopek za dan žensk.
Takšnih in drugačnih mednarodnih ali svetovnih dni je ogromno, pa nikomur ne pade na pamet, da bi npr. 20. novembra voščil otrokom ob Mednarodnem dnevu otrok ali bi jim ta dan kupoval darila. Tudi nimam upanja, da bo kdo 20. junija karkoli podarjal beguncem, takrat bo namreč svetovni dan posvečen prav njim. Zagotovo bi delovalo morbidno, če bi 14. novembra ob Svetovnem dnevu diabetesa na prvih straneh medijev zasledili voščilo sladkornim bolnikom ob njihovem »prazniku«. Mednarodni in svetovni dnevi, pa tudi tedni, leta in dekade pomagajo državam in prebivalcem, da se osredotočijo na nekatere probleme in cilje.
Mednarodni dan žensk je potrebno razumeti kot izjemno priložnost za samorefleksijo in za napad na socialne, ekonomske in politične pregrade, ki kljub ustavno zajamčeni enakopravnosti spolov še vedno obstajajo.
Razmišljanja ta dan bi morala zajeti tudi dosežke, ki so jih ženske v boju za enakopravnost že izborile. Ženske na Zahodu imajo danes pravico do enakosti pred zakonom, nadzora nad svojim telesom, pravico do posedovanja posesti, volilno pravico, pravico izbrati si moža, enako spoštovanje in enako možnost priti v nebesa, če verjamejo v takšen kraj. Vendar so ženskam, tako Leslie John MacFarlane, v skoraj vseh civilizacijah v zgodovini že od rojstva vse te pravice zanikali in odrekali.
Odrekanje pravic
V večjem delu sveta jim odrekamo še danes. Pa naj govorimo o ne tako očitnih primerih kot je prepoved oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo pri nas ali pa o v nebo vpijočih krivicah, ki se godijo ženskam v Savdski Arabiji, Afganistanu, Podsaharski Afriki in še marsikje.
Lani je na Poljskem pričela veljati popolna prepoved splava, v Hrvaški pa je tako otežen, da bi že skorajda lahko govorili o prepovedi. Lanskega oktobra je 32 držav na čelu z ZDA na ravni zunanjih ministrov sprejelo deklaracijo, ki so jo poimenovali Ženevski konsenz, v resnici pa gre za deklaracijo proti splavu.
Povezovanje pomena žensk z materinstvom je bil v vsej moderni zgodovini tisti ključni člen, ki je ženske potisnil v odvisnost in tudi v podrejanje.
Tanja Rener, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, Večerova nedeljska izdaja V Nedeljo
Krog šovinizma
V zadnjih dveh letih smo v Sloveniji zapadli v krog šovinizma, ki ga dnevno vzpodbuja radikalna tranzicijska desnica. S poniževanjem žensk in idealiziranjem materinstva nas skuša zavleči v neko zaostalo patriarhalno družbo, kjer so vloge ljudi v družbi natančno določene, večne in nespremenljive. Verjetno ni potrebno spominjati na silovite napade, ki so jih doživele aktivne kritičarke trenutne oblasti. Bistveno večje, kot jih doživljajo moški.
Vrnitev h koreninam
Pogosto tudi kritiki sami zapademo v past in se v diskurzu o pravicah žensk vse prevečkrat ukvarjamo le s splavom, materinstvom in podobnimi problemi, kamor nas vodi domača ultra konservativna manjšina. Enakopravna zastopanost spolov na odgovornih in vodstvenih funkcijah je daleč od idealne. Četudi bi, kot navaja Delo, enakost spolov pospešila BDP. V Sloveniji bi lahko imeli ob hitrem doseganju enake spolne zastopanosti do leta 2030 kar štiri milijarde evrov višji BDP. Združenje Management in Združenje nadzornikov Slovenije nameravata letos zato po vzoru drugih članic EU pristopiti k pripravi predloga zakona, ki bi predpisal obvezne spolne kvote tako za nadzorne svete kot uprave družb.
Če so si Clara Zetkin, Käte Duncker, Paula Thiede in mnoge druge idejo o mednarodnem dnevu žensk predstavljale kot usklajevano delovanje v znak protesta za pravice žensk, lahko rečemo, da je današnji protest v Ljubljani vrnitev h koreninam.
Beri tudi Pred nami so nove bitke za ženske pravice in Tiho nasilje v mikro okoljih