Še preden se predvolilna norija tudi uradno začne, bi bilo dobro, da se čim več ljudi sprijazni z nekaterimi dejstvi, ki nas kot mlinski kamen okoli vratu vlečejo že leta in leta na dno blatnega tolmuna, v katerem se usmradi vse. Tudi človeška nrav.
Če sprejmemo ta dejstva, potem lahko sprejmemo tudi skupno izhodišče, ki nas lahko dvigne iz smrdljive kloake, ki deluje na principu vodnih vrtincev. Ko že misliš, da boš izplaval, te nov vrtinec potegne nazaj. Na dno. In še globje v smrdljivi mulj.
Največkrat se pri nas sporečemo glede naše polpretekle zgodovine. Nekateri, predvsem rojeni dosti kasneje od dogodkov, ki jih ocenjujejo in (re)interpretirajo, pri tem popolnoma spregledajo kontekst internacionalnosti recimo druge svetovne vojne, kot tudi obdobja socializma in hladne vojne. Slovenija ni bila nikakršen otok sredi »srečne« Evrope med drugo svetovno vojno in tudi ne resnični svetilnik v času hladne vojne. Zadeve okoli nas so vplivale na naše življenje kot na vse druge, le mi smo se nanje odzivali drugače, z nekakšno slovensko specifiko.
Druga svetovna vojna
Razkol med drugo svetovno vojno se ni začel aprila 1941, ko je vkorakal Hitler, ampak je bil naš narod od taborov do začetka vojne že prej drug drugemu tako sovražen kot le redko kje drugje. Na to se je več ali manj pozabilo zgolj zaradi tega, ker je bila druga svetovna vojna tako kruta, da so se nje grozotam tudi na osebni ravni izognili le redki posamezniki. Ostali so na »tisto prej« kar malce pozabili. Pa ni bilo ravno s cvetjem posuto.
Drži pa, da je bila tista vojna prelomna. Zato je ob tem potrebno sprejeti dejstva, ki jih priznava ves civiliziran in antifašistični svet. Takratni in sedanji.
Partizani so bili na slovenskih tleh zmagovalci. Veliki zmagovalci. Drži tudi dejstvo, da so komunisti, medtem ko se je vršil oborožen upor proti okupatorjem in domačim izdajalcem, znotraj NOB izpeljali tudi socialistično revolucijo. Vanjo niso bili, kot se danes zmotno prikazuje, vključeni vsi iz vrst borcev, tudi vsi ilegalci in podporniki boja proti okupatorju ne. KPS je to izpeljala sama z vsega nekaj več kot tisoč člani, a tudi s tiho privolitvijo vsaj velike večine borcev v enotah, delno pa tudi civilnega naroda, sploh delavcev in kmetov. Da je absurd tega »prevrata« še večji, jim je to omogočila prav predvojna desna politika Antona Korošca, Marka Natlačena in drugih, ki so se v začetku okupacije nagibali k francoskemu modelu Petijenovskega »sožitja« z okupatorji, kar je nazadnje privedlo tudi do ustanovitve kvizlinške vojske domobrancev, katere obraz sta bila general Leon Rupnik in škof Gregorij Rožman. Zato velja sprejeti tudi dejstvo, da je KPS med NOB začela izvajati socialistično revolucijo, dejansko pa jo je izvedla šele po letu 1945
Kolaboriacija
Druga tema, ki tudi danes močno razdvaja slovenski narod, pa je že prej omenjeno sodelovanje desne politike in RKC z okupatorjem. Mnogi desničarji levičarjem očitajo, da je do tega prišlo samo zaradi protirevolucije, s katero naj bi preprečili takratnim komunistom njihovo revolucijo. Malce čudna ugotovitev, če upoštevamo znano dejstvo, da so bili partizani v hosti, daleč stran od vzvodov oblasti, s katerimi bi dejansko prevzeli oblast in jo tudi izvrševali. In da so posredno, preko sodelovanja z okupatorjem, tisti čas domobranci in desna politika imeli v rokah kar lep del vzvodov oblasti. In da so veliko teh vzvodov uporabili proti lastnemu narodu in tudi mimo ali brez sodišč. Tako je takratna kvizlinška oblast komunistom in partizanom pustila ob tabornih ognjih le sanjati o socializmu in o tem, da bi nekega dne prevzeli oblast. Zato se resni, tudi tuji zgodovinarji, ne odmikajo od dejstva, da je šlo v primeru domobranskih enot, takratne kvizlinške politike in RKC za izdajo naroda in kolaboracijo. Zato je treba tudi tu sprejeti, da kolaboracija JE bila. In da je, ne glede na vse, vsega obsojanje vredna.
Ob tem večina javnosti pozablja, da po letu 1991 nihče od zagovornikov dejanj kolaboracije, ne desne stranke, kot so SDS, SKD oz. NSi, SLS, ne RKC kot velik katalizator kolaboracije, ni niti enkrat samkrat izrazil kanček obžalovanja za storjena dejanja in žrtve teh dejanj.
Zato naj se RKC za svojo vlogo pred in med drugo svetovno vojno opraviči. Obenem naj se zaveže, da se v politiko in delovanje države ne bo več mešala. Njen prostor je prostor vere, duhovnosti, kamor pa država ne sme posegati. In to vse dotlej, dokler so dejanja verskih skupnosti v skladu z našo ustavo.
Desne stranke naj se v duhu demokratičnih vrednost javno odpovedo zagovarjanju vrednot nosilcev kolaboracije, njihove rehabilitacije preko iskanja pravnih praznin, v prvi vrsti pa naj se odpovejo spogledovanju, tudi prikritemu, z vse bolj naraščajočim neonacizmom in fašizmom.
Povojno obdobje
Tudi čas po drugi svetovni vojni ni enoznačen. Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci, se je tudi v opisovanje tistega časa, od 1945 do 1991, vrinilo marsikaj, kar ne ustreza zgodovinskim resnicam. Ne dolgo po osamosvojitvi se je takratni predsednik države Milan Kučan v Kočevskem rogu opravičil javnosti za povojne izvensodne poboje. Žrtev ni bilo malo, vendar je v zadnji dvajsetih letih, sploh od časa tožilca Antona Drobniča naprej, status poboja brez sojenja dobilo tudi lepo število oseb, ki pa jim je bilo sojeno po takratni veljavni zakonodaji. Tudi škofu Rožmanu ter generalu Rupniku. Zato ne bi bilo odveč, da nasledniki KPS oz. ZKS, kot tudi ostale levosredinske stranke izdale neke vrste skupno javno pismo, v katerem naj se navede, kateri povojni poboji so se v resnici zgodili in da jih obsojajo ter obžalujejo.
Leta socialistične oblasti, od 1945 do 1991, so Slovenijo zaznamovala predvsem po industrijski revoluciji. Veliko bolj kot po socialistični. Slovenija je, z izjemo par mest, kjer je industrija že bila, iz 90 % ruralne dežele postala najbolj razvita republika v takratni SFRJ. Vlagalo se je v infrastrukturo, vlagalo se je v kvalitetno življenjsko in socialno okolje, kar je nazadnje botrovalo temu, da je novonastala Slovenija od SFRJ oz. SRS podedovala zavidljivo družbeno premoženje. Pa tudi osebni standard prebivalcev ni bil ravno nizek, ne v primerjavi z južnimi republikami, še manj v primerjavi s tranzicijskimi državami, od Poljske do Bolgarije.
Seveda je imel socializem tudi hibe. Odlašanje z uvedbo večstrankarskega sistema je takratno oblast kaznovalo z vzponom nacionalizmov, najprej že v 60-tih, ki jih je še uspela utišati, nato pa s prihodom Slobodana Miloševića v 80-tih tega ni znala in zmogla več. Tudi s pomočjo JLA ne. SFRJ je, predvsem po Titovi smrti, ko se je tudi svet srečeval z gospodarskimi krizami, zaradi vse več najetih kreditov postala talec Zahoda, zaradi nacionalizmov pa je zamudila tudi možnost mehkega prehoda v demokracijo. V Sloveniji z desetdnevno vojno, v BiH in na Hrvaškem, kasneje še v Srbiji in na Kosovu, pa še s tisočimi mrtvimi.
Slovenski komunisti zgledu srbskih in hrvaških ter muslimanskih nacionalistov niso sledili, iskali so nekakšno srednjo pot, ki je tudi novim politikam, kot je bil Demos, omogočila spremembe sistema. Zato je treba pri tem priznati nekaj tudi danes pomembnih dejstev:
- od prejšnjega sistema smo podedovali nekaj sistemov, ki bi jih bilo z nekaj modifikacije treba obdržati tudi za prihodnje rodove. To so predvsem sistemi javnega zdravstva, šolstva in pokojninskega zavarovanja, delno pa tudi drugih socialnih vrednot, kot so skrb za ranljive skupine, ipd.;
- da se jasno pove, da nekdanji socialistični sistem kljub na videz visoki osebni svobodi ni spoštoval vseh človekovih pravic in da ni dovolil večstrankarskega sistema in pluralnosti.
Samostojnost
Trideseta obletnica osamosvojitve, ki jo praznujemo letos, pa je nemara prava prelomnica za refleksijo ne le polpretekle zgodovine socializma, pač pa tudi za refleksijo vseh nepravilnosti, ki smo jih storili v teh letih samostojnosti. In to vsi. Tako »levi«, kot »desni«. Treba je priznati, da smo zavozili pri:
- lastninjenju podjetij, sploh v delu spremembe zakonodaje, ki je omogočila t.i. tajkunske prevzeme, in denacionalizaciji;
- z ukinitvijo SDK oz. APP, ki sta preprečevala malverzacije privatnih podjetij v smislu plačilne nediscipline;
- s širokogrudno denacionalizacijo, v kateri se je vračalo ali izplačevalo tudi premoženje, ki sploh ni temeljilo na pravih razlogih za vračilo. Največji problem je bil in še je denacionalizacija premoženja RKC;
- ločenosti cerkve od države, saj se RKC na velika vrata vrača v politiko in celo v odločanje. RKC naj ima status kot ga imajo po zakonu verske skupnosti, financira pa naj se s prostovoljnim cerkvenim davkom, darovi vernikov in iz svojega premoženja, ki je resnično njena last. Vprašanje verouka, obveznega ali neobveznega, ki naj bi se izvajal v OŠ, se mora umakniti iz dnevnega reda. Verouk spada v prostore, kjer je vera, ne pa tja, kjer imata glavno besedo znanje in znanost.
Z novo družbeno pogodbo ali vsaj resnično platformo za zasledovanje le-te, je potrebno po uspešnih modelih in zgledih od drugje iskati poti, da se delo in kapital povežeta v smislu vzajemne potrebe in tudi koristi.
In če nam uspe vse te zablode, pa še kakšno povrhu popraviti in s pravo zakonodajo preprečiti, da se kaj takšnega ponovi, bomo na dobri poti, da znova začnemo tam, kjer smo leta 1991 že bili. Složni in ne razdvojeni, razdeljeni in razčlovečeni. Država – domovina je kot dom. Če so bratje in sestre pod isto streho složni, je njihovo življenje v njihovem domu lepo. Če se med seboj prerekajo o vsem in z vsakim, pa njihov dom počasi propada in se ruši, kot se nam zdaj počasi in nezadržno pred očmi ruši in razpada naša država.
Če bomo sprejeli le del tega in to sprejeli kot resničnost, potem lahko mirno in s ponosom gledamo v prihodnost. V nasprotnem primeru pa nas bodo nekateri še vedno zapletali v svoje igrice in laži. Predvsem tisti, ki nimajo nobene prave vizije ali odgovora na vprašanja prihodnosti.
Beri tudi Tranzicija. Pasti in limanice nekega populizma, ki z realnostjo nima nič skupnega in Odlok bo zvišal cene