Propaganda grozot

, , 3 komentarji

Propaganda je komunikacija, ki se uporablja za vplivanje na občinstvo ali prepričevanje občinstva, da sprejme nekaj, kar morda ni objektivno. Lahko gre zgolj za selektivno predstavljanje dejstev za spodbujanje določene zaznave ali za ustvarjanje čustvenega in neracionalnega odziva.

S propagando se srečujemo vsak dan. Reklame ne dojemamo kot propagando, pa vendar niso nič drugega. In skorajda vsi menimo, da nismo pod njihovim vplivom. Ko pa pogledamo v domačo zbirko čistilnih sredstev, lahko ugotovimo, da so pravzaprav tista, ki jih vsakodnevno spremljamo v reklamah. Takšna propaganda pravzaprav ni škodljiva, popolnoma vseeno je, ali uporabljamo pralni prašek ene ali druge znamke. Kar pa ne velja za politično propagando. Ta zna biti še kako škodljiva.

Propaganda grozot (atrocity propaganda) je širjenje informacij o zločinih, ki naj bi jih zagrešil sovražnik. Ti so lahko izmišljeni ali pa so sicer resnični, vendar informacije o zločinih vključujejo namerne izmišljotine ali pretiravanja. To lahko vključuje fotografije, video posnetke, ilustracije, intervjuje in druge oblike predstavitve informacij ali poročanj. Eden vpijočih primerov takšne propagande je pričanje Nayirahove.

Pričanje Nayirahove

Oktobra 1990 je takrat 15-letna deklica, ki so jo »zaradi njene varnosti« predstavili le po njenem imenu – Nayirah, pričala pred ameriškim kongresnim odborom za človekove pravice. Trdila je, da je bila po iraški invaziji na Kuvajt priča, kako so iraški vojaki v kuvajtski bolnišnici jemali dojenčke iz inkubatorjev, odnesli inkubatorje in dojenčke pustili umreti. Njeno zgodbo je potrdila Amnesty International, ki pa je v decembrskem poročilu šla še dalje. Zapisala je, da je iraška vojska na tak način v treh bolnišnicah usmrtila več kot 300 kuvajtskih dojenčkov in pri tem navajala pričanje zdravnikov Rdečega polmeseca.

»Ko sem bila tam, sem videla iraške vojake, ki so prihajali v bolnišnico z orožjem in šli v sobo, kjer je bilo 15 dojenčkov v inkubatorjih. Otroke so vzeli iz inkubatorjev, vzeli inkubatorje in dojenčke pustili na mrzlih tleh, da so umrli.«

Nayirah al-Ṣabaḥ pred ameriškim kongresnim odborom za človekove pravice, 10. oktobra 1990, povzeto po Los Angeles Times

Zgodbo so uporabili tako ameriški senatorji kot predsednik George H. W. Bush za utemeljitev podpore Kuvajtu in Zalivske vojne.

Resnica

Po osvoboditvi Kuvajta je resnica počasi prišla na dan. Čeprav je po imenu delovala kot organizacija ali pa gibanje civilne družbe, je bila Citizens for a Free Kuwait operacija kuvajtske vlade, katere namen je bil prepričati ameriško javnost za podporo ameriške vojaške intervencije. Citizens for a Free Kuwait je najela PR agencijo Hill & Knowlton, po višini prihodkov lani deseto največjo PR agencijo na svetu. Najstnica Nayirah je postala Nayirah al-Ṣabaḥ, hčerka takratnega kuvajtskega ambasadorja v ZDA Suada al-Ṣabaḥa. Hiša Ṣabaḥovih je, mimogrede, od leta 1752 vladajoča družina Kuvajta. Agencija je njeno pričanje posnela in ga distribuirala v ameriške domove. Še isto večer je ABC pričevanje prenesla med 35 in 53 milijonov Američanov. Sedem senatorjev je citiralo Nayirahovo pričevanje, predsednik Bush pa se je najmanj desetkrat skliceval nanj. Njeno pričevanje je močno pomagalo, da je ameriško javno mnenje podprlo vojaško intervencijo v Zalivu.

Pričanje Nayirah al-Ṣabaḥ pred ameriškim kongresnim odborom za človekove pravice

Ironično je bil prav ABC tisti, ki je prvi poročal, da je šlo za laž. Amnesty International pa je Bushevo administracijo obtožil oportunistične manipulacije mednarodnega gibanja za človekove pravice, pri tem pa seveda zamolčal svoj delež v prevari. Zgodba danes velja za eno najuspešnejših PR kampanj oz. propagande grozot in je kot taka del vsebin PR učbenikov.

Propaganda grozot ni omejena na vojne

Ker domoljubje pogostokrat ne zadošča, da bi ljudje sovražili sovražnika, je potrebno pretiravanje in izumljanje grozot. Le-te nemalokrat postanejo glavne sestavine propagand. Harold Lasswell je rekel, da ne sme biti dvoumnosti o tem, koga naj javnost sovraži. Človeško pričevanje je lahko nezanesljivo tudi v običajnih okoliščinah, v vojnem času pa ga lahko dodatno zmedejo pristranskosti, čustva in zgrešeno domoljubje. Uporaba propagande grozot ni omejena na konfliktne čase, ampak se lahko izvaja tudi, da se spremeni javno mnenje in ustvari casus belli za napoved vojne.

Kot smo videli v kovidnih časih, propaganda grozot ni omejena zgolj na vojne. Najbrž se vsi spomnimo kataklizmičnih napovedi Milana Kreka:

»Če države ne bodo sprejele doslednih ukrepov in omejitev, s katerimi bo mogoče preprečiti širjenje okužb z novim koronavirusom in zbolevanje za covid, se bo na globalni ravni okužilo sedem milijard ljudi, umrlo jih bo 40 milijonov – če pa bomo vsi celovito ukrepali, bo okuženih 2,5 milijarde in umrlih 10 milijonov. Gre za 30 milijonov življenj, za katera se trudimo, da bi jih rešili!«

Kako zelo je Krek pretiraval, pove podatek, da bi naj leta 2020, ko je Krek podal to izjavo, Zemljo poseljevalo nekaj več kot 7,7 milijard ljudi. Po njegovem naj bi se brez doslednih ukrepov in omejitev z virusom okužilo več kot 90 % ljudi na planetu, z upoštevanjem pa skoraj tretjina.

Resnica je seveda popolnoma drugačna. Do danes se je z virusom okužilo manj kot 500 milijonov ljudi, umrlo pa dobrih 6 milijonov. Krekov nastop ne moremo dojemati drugače kot propagando grozot. Žal ni bil osamljen.

Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, je lani decembra ocenil, da lahko pričakujemo, da bo v Sloveniji najbrž februarja ali marca dosežena ali praktično 100-odstotna precepljenost ali pa prekuženost. Ne eno ne drugo ni bilo doseženo. 24ur.com je ta prispevek naslovila Omikron bo zelo verjetno okužil vsakega, ki še ni cepljen. Minister za zdravje Janez Poklukar pa je v začetku januarja brez slabe vesti napovedal, da bi se lahko v prihodnjih tednih glede na hitro širjenje različice omikron zgodilo, da bo naenkrat okuženih ali v karanteni 400.000 ljudi v Sloveniji. Tudi tega nismo doživeli.

Rusofobna propaganda

Propaganda proti Rusiji se je začela že davno pred ukrajinsko vojno. Carska Rusija, čeprav zaveznica evropskih sil v Napoleonskih vojnah in v prvi tretjini I. svetovne vojne, nikdar ni bila polnopravno sprejeta med evropske sile. Četudi je proizvedla vrhunske umetnike, npr. književnike in ustvarjalce klasične glasbe, ji tega na Zahodu nikdar niso priznali. Koliko hollywoodskih filmov poznamo, ki bi bili posneti po predlogi ruskega pisatelja?

Največja napaka Rusije je bila, poleg tega, da se ni pokorila Zahodu, da je ustvarila komunistično Sovjetsko zvezo. Že v času I. svetovne vojne so imele Zahodne sile čas in resurse, da so v Rusijo poslale kakšnih 250.000 mož, ki so se vmešale v rusko državljansko vojno. II. svetovna vojna je pomenila nekakšen premor, saj sta zahodni liberalizem in sovjetski boljševizem imela skupnega sovražnika. Že takoj po vojni pa je Zahod prevzel sovražni odnos do Sovjetske zveze, kar je kmalu prineslo hladno vojno.

Kulturni imperializem

Ameriški kulturni imperializem je dejstvo. Šest največjih filmskih produkcijskih hiš je ameriških. WikiLeaks nam je pokazal, da ima Hollywood velikansko podporo ameriške vlade. Iz naših radijev se večinoma razlega le ameriška glasba in popolnoma normalno se nam zdi, da na Evroviziji skorajda vsi pojejo v angleškem jeziku. James Bond je eden takšnih tipičnih zahodnih junakov. Ko se ni spopadal s psihopati, je bil nasprotnik Sovjetske zveze. Superman, največji super heroj, prvič objavljen leta 1938, se je pogosto spopadal s Sovjetsko zvezo. Njegov moto, ki ga sicer prvič slišimo v filmu s Christopherom Reevom iz leta 1987, je Truth, justice and the American way. Rusi so v filmih praviloma prikazani kot nevarni in zlobni kriminalci, ki jim ni nič sveto. Dobri postanejo le v primeru, da se amerikanizirajo, kot npr. Ivan Danko (Arnold Schwarzenegger) v Red Heat iz leta 1988 ali pa Natasha Romanoff (Scarlett Johansson) v Marvelovih filmih.

Zadnja leta smo bili deležni obširne protiruske propagande. Ruski hekerji so bili obtoženi za praktično vse velike hekerske napade na planetu, četudi nam niti enkrat niso predstavili verodostojnih dokazov, ki bi to potrjevali. Hollywood je temu sledil in tako so v mnogih filmih in nadaljevankah za hekerskimi napadi praviloma stali Rusi. Ruska mafija v filmih, in ne pozabimo na prav groteskno izgovorjavo angleščine, ki nam jo Hollywood predstavlja, je hkrati predstavljena kot brezkompromisna, agresivna, nasilna in, kar je presenetljivo, neumna (npr. v Marvelovi seriji Hawkeye). Neumnost pa ne gre skupaj z uspešnostjo. Pripadniki japonskih jakuz ali kitajskih triad se ne prikazujejo kot neumni.

Spomnimo se zgolj serije Černobil, ki je bila popularna pred poldrugim letom. Vsi, ki smo leta 1986 živeli, se spomnimo te naravne katastrofe. Res je, da je Sovjetska zveza zadrževala informacije. Ampak serija gre še naprej. Ruse prikaže kot popolnoma nesposobne ljudi, njihovo vodstvo pa kot anahronistično. Enako velja za ruskega astronavta Leva Andropova na vesoljski postaji Mir v mega hitu Armageddon iz leta 1998.

Rakete na ruskih mejah

Res je, Rusija je napadla Ukrajino. O vzrokih sem pisal v razmišljanju Rusija, NATO in Ukrajina. V tistem zapisu sicer manjkata pomembna detajla. Scott Ritter, nekdanji obveščevalni oficir ameriških marincev in nekdanji inšpektor ZN za orožje, navaja, da je NATO od leta 2015 praktično do vojne vsako leto izuril pet ukrajinskih bataljonov po Natovih standardih. To pomeni 30 bataljonov oz. med 9.000 in 30.000 dobro usposobljenih vojakov, z namenom napada na Donbas.

Drug manjkajoč detajl so rakete. Raketo dolgega dosega, ki jo pošlješ iz enega kontinenta na drug, je moč prestreči. Popolnoma druga zgodba pa je z raketami srednjega dosega. Posebej je to pomembno v luči razvoja novega hipersoničnega orožja. Te rakete potujejo s hitrostjo 1,6 do 8 kilometrov na sekundo. Moskva je od Kijeva oddaljena okoli 750 km, od ukrajinske meje pa približno 450 km. Hipersonična raketa, izstreljena iz Kijeva, lahko Moskvo doseže v času od 90 sekund do 8 minut, od meje pa v manj kot minuti do 5 minut. To je preprosto premalo časa za ustrezen obrambni odziv. V tej luči je potrebno razumeti resnično upravičeno rusko zaskrbljenost zaradi možnosti postavitve raket na ukrajinsko ozemlje. Pozabiti pa ne smemo na izstop Donalda Trumpa leta 2019 iz pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega (IMF), ki sta ga podpisala leta 1987 Mihael Gorbačov in Ronald Reagan. Pogodba je obema stranema prepovedala posedovanje, proizvodnjo ali testiranje raket z dosegom od 500 do 5.000 km. ZDA so se pri izstopu iz sporazuma izgovarjale na ruski razvoj rakete Novator 9M729 (Nato poimenovanje je SSC-8), vendar se o raketi sami ve zelo malo. Rusija trdi, da jo je razvila za izstrelitve iz morja (kar IMF ni prepovedoval). Izstop ZDA iz IMF, sprejem Ukrajine v Nato in s tem možnost namestitve raket srednjega dosega, bi brez dvoma ogrozilo Rusijo.

Demoniziranje sovražnika

Propaganda seveda takšna dejstva zamolči. Osredotoča se na demoniziranje sovražnika. Vladimir Putin je tako postal narcisoidni neuravnovešeni psihopat, ki želi obnoviti nekdanjo Sovjetsko zvezo. Putin je morda res psihopat, vendar je takšna poenostavljena razlaga, ki vzroke vojne zreducira na domnevno psihološko stanje zgolj enega moškega, le del propagande. Razlaga, ki so jo sprejeli praktično vsi zahodni voditelji, velika večina zahodnih politikov in medijev, preko medijev pa tudi večina populacije, namreč izključuje geopolitična razmerja in geopolitično stvarnost. Američanka Susan Stokes tako v svoji analizi, objavljeni v Večeru, izpusti kakršnokoli geopolitično konotacijo in pri opisu evromajdanskih protestov ne omeni državnega udara. V Ukrajini po njenem ne poteka nič manj kot globalni boj za demokracijo.

Propaganda ustvarja svojo resničnost. Le tri dni po začetku ukrajinske vojne je EU izvedla cenzuro ruskih medijev, ker naj bi ti širili strupene in škodljive dezinformacije v Evropi. Čeprav ironično ti mediji, vsaj v mojem okolju, niso imeli prav velikega dosega. Osebno ne poznam nikogar, ki bi jih redno, sistematično in kontinuirano spremljal. Vsaj od pričanja Nayirahove naprej pa vemo, da tudi Zahodni mediji niso imuni za strupene in škodljive dezinformacije. New York Times je npr. podprl še prav vsako ameriško vojno.

Minimaliziranje kritične misli

Cenzura je znotraj propagande zelo pomembna. Z njo se preprečuje propaganda sovražnika in poskrbi, da smo deležni le »prave« propagande. Kljub temu se najdejo ljudje, ki ne tulijo po pričakovanjih. Takšni ljudje, prosto po Matjažu Grudnu, postanejo prežvekovalci in ponavljalci opornih točk iz Putinovega dezinformacijskega arzenala.

Njihove teze se zato skuša minimalizirati ali zbanalizirati. Če to ne zadošča, se jih poveže s teorijami zarot, nemalokrat pa se napade njihovo osebno življenje. Kako to deluje, lahko vidimo v primeru Tomaža Mastnaka. Mastnak, vedno samosvoj mislec, si drzne dvomiti v uradno doktrino.

»Američani in Evropejci kot da ne morejo doumeti, da je natovsko orožje, od blizu uperjeno proti Rusom, zanje eksistenčna grožnja.«

Tomaž Mastnak v kolumni v Dnevniku

Misel, ki opisuje geopolitična razmerja, je kot kaže tako heretična, da jo je v negativni konotaciji izpostavil ugledni publicist in na svojem Facebook profilu dežurni kritik vsega, kar ni v skladu z uradno protirusko doktrino (pred tem pa uradno covidno doktrino). Popolnoma v skladu z zgoraj napisanim je ta ugledni mož nekaj dni kasneje objavil tri leta star članek o Mastnakovih nepremičninah.

Ti priskrbiš sliko, jaz pa bom opremil vojno

Ob koncu 19. stoletja sta William Hearst in Joseph Pulitzer (po njem se imenuje prestižna Pulitzerjeva nagrada) v New Yorku bila v časnikarsko vojno. Hearst je leta 1897 poslal na Kubo, takrat še špansko kolonijo, slavnega umetnika Frederica Remingtona. Problem je bil, da se je revolucija šele kuhala in ni bilo nobenih konfliktov. Remington ni imel ničesar za ponazoriti. »Ti priskrbiš sliko, jaz pa bom opremil vojno,« mu je rekel Hearst. Legendarna poved, ki pomeni začetek fake news, rumenega žurnalizma in propagande grozot. Šele eksplozija ameriške ladje USS Maine v Havani leta 1898 je Hearstu odprla vrata. Z le nekaj urejenimi zgodbami, nekaj ponarejenimi tehničnimi dokumenti, zvitimi resnicami in odkritimi lažmi je Hearst tako mrzlično in tako učinkovito razburil javnost, da je ameriška vlada, ki se je želela dokazati na svetovnem prizorišču, izkrcala vojake na Kubi in pričela Špansko-ameriško vojno.

Danes smo propagande in znotraj nje propagande grozot deležni praktično vsak dan, večkrat na dan. Čeprav se šele zadnje čase kaže, kakšni so ruski načrti, so nas praktično že od prvega dne prepričevali, kako se je Rusija uštela. Že četrti dan invazije so nas prepričevali, da je Rusija nasedla v Ukrajini. Vsak najmanjši zastoj ali premor na bojišču so nam predstavljali kot nesposobnost ruske vojske. Tako smo lahko pred tremi tedni brali, da ima Rusija sredstev le še za tri dni bojevanja. Izgube ruskih sil so napihnjene v nebo, ukrajinskih pa skrajno minimalizirane.

Vsak dan dobivamo množico informacij, ki pa večinoma prihajajo iz ukrajinskih uradnih virov. Da ti niti najmanj niso zanesljivi, smo ugotovili že prvi dan vojne. Kijevski duh je vzdevek, ki so ga dali neznanemu pilotu Miga-29, ki naj bi prvi dan vojne sestrelil šest ruskih letal. Posnetek, ki ga je na svojem twitter računu delilo tudi ukrajinsko obrambno ministrstvo, pa v resnici prikazuje prizor iz videoigre Digital Combat Simulator. Trinajst vojakov, ki bi naj herojsko umrlo na Kačjem otoku, je bilo posthumno odlikovano z najvišjo ukrajinsko vojaško častjo – nazivom heroj Ukrajine. Problem je le ta, da se je izkazalo, da so vojaki živi in v ruskem ujetništvu.

Ne bomo se dosti zmotili, če bomo trdili, da ukrajinskim informacijam preprosto ni verjeti in jih je potrebno resnično dobro preveriti. Ukrajinske informacije so pač del sicer razumljive, pa vendar še vedno propagande. Kljub temu nam jih skorajda kot dejstva servirajo non-stop.

Buča

Gre za tipičen primer propagande grozot. Ukrajinska stran je lansirala vprašljive informacije, ki so jih zahodni politiki in mediji brez kakršnegakoli preverjanja nemudoma zagrabili in izvedli šov za javnost. Kasneje so se pojavile nelogičnosti in vrzeli v razlagah. Tiste, ki so na to opozarjali, se je označilo za proruske agitatorje, v najboljšem primeru pa za zavedene s strani ruske propagande.

Buča je mestece z malo manj kot 37.000 prebivalci. Bila je del operacije obkoljevanja Kijeva. Ruske sile so jo napadle 27. februarja in sprva uspešno prodrle v mesto. Ukrajinske sile naj bi 3. marca ponovno zavzele mesto. Dokončno je padlo v ruske roke šele 12. marca. V hudih bojih, ki so se odvijali v Buči, je sodelovalo tudi nekaj civilistov, ki so z molotovkami napadli ruske oklepne enote. V tej luči se je potrebno zavedati, da civilist, ki uporabi orožje, ni več civilist. Pa tudi, da je v hudih bojih več mrtvih. Tako so 13. marca poleg cerkve v Buči v skupno grobnico pokopali več kot 60  trupel ljudi, ki so skoraj zagotovo umrli v bojih. Ni znano, ali gre za vojake ali civiliste, najbrž pa za oboje. In morda je prav ta grobnica tista, ki so jo šele po ruskem umiku »odkrili«. Ruske sile so Bučo zapustile 30. marca, pri umiku pa so jih obstreljevale ukrajinske sile. 31. marca je župan Buče Anatoly Fedoruk objavil video, v katerem je nasmejan objavil zmago nad ruskimi silami in, zanimivo, niti z besedo omenil množičnih pobojev. 2. aprila je enota ukrajinske nacionalne garde objavila video svojega vstopa v Bučo. Na skoraj osemminutnem posnetku je videti kar nekaj ulic, a nobenega trupla. Prebivalci mesta, ki so jih intervjuvali, ne govorijo o množičnih usmrtitvah.

Novice o množičnih usmrtitvah in truplih so se pojavile šele 3. aprila, štiri dni po ruskem odhodu. Ne pozabimo, gre za mesto velikosti Celja. Predstava se je začela. 5. aprila je NYT objavil satelitske posnetke ameriške firme Maxar Technologies, katere največje stranke so ameriške oborožene sile in obveščevalne agencije. NYT trdi, da naj bi bila trupla na satelitskih posnetkih vidna že najmanj tri tedne pred posnetki iz 1. in 2. aprila. Problem je, da takrat Buča še ni bila v ruskih rokah. Drug problem pa so biološki zakoni. Trupla, ki bi tako dolgo ležala na odprtem, bi že konkretno razpadala in izgubila bi vse tekočine. Da ne omenjamo neznosnega smradu in pa vran ter potepuških psov. Dodaten problem glede verodostojnosti zgodbe predstavljajo beli trakovi, ki so jih nekatera trupla imela na rokah. Zdaj že vemo, da imajo ukrajinske sile na rokah modre (včasih tudi rumene) trakove, ruske pa bele.

Težave s številkami

Kaj se je v resnici zgodilo v Buči, najbrž ne bomo nikdar izvedeli. Naj bodo ukrajinske izjave resnične ali ne, zagotovo so del propagande grozot. Ukrajinska stran tudi sicer vsakodnevno zlorablja pojem genocid. In če bi vse izjave držale, bi bilo v Ukrajini na desettisoče mrtvih civilistov. Kar pa spet predstavlja enega problemov. Po uradnih podatkih Visokega komisariata ZN za človekove pravice, je na dan 10. marca bilo v Ukrajini 1.793 umrlih civilistov zaradi vojne in 2.439 poškodovanih. Komisariat opozarja, da so številke zagotovo večje, saj podatke prejema z zamudo.

Pri teh številkah se je potrebno spomniti besed Scotta Rittera, ki pravi, da je razmerje med civilnimi in vojaškimi žrtvami običajno 1:1 oz., da je 50 % civilnih žrtev. To sicer popolnoma ne drži, v iraški vojni so civilisti predstavljali 77 % vseh žrtev. Kolikšno je to razmerje v trenutni vojni, je seveda težko oceniti. Ukrajina napihuje število mrtvih na ruski strani in obratno, Rusija napihuje število žrtev na ukrajinski strani. Obe strani pa zmanjšujeta števila svojih žrtev. Če si dovolimo špekulirati in napihnjene številke prepolovimo, dobimo skupaj okoli 20.000 mrtvih vojakov. Razmerje med civilnimi in vojaškimi žrtvami v tej vojni bi po tej špekulaciji znašalo 1:11. Z drugimi besedami – civilisti trenutno predstavljajo okoli 9 % vseh žrtev.

Dobrih vojn ni

Vsaka vojna je kruta in vsaka žrtev je preveč. Kljub temu pa zaenkrat kaže, da ima ta vojna eno najboljših razmerij v prid civilistom sploh. Ni zagotovila, da bo tako tudi ostalo. Vendar nas propaganda, še zlasti pa propaganda grozot skuša prepričati, da temu ni tako.

Čeprav v tem trenutku potekajo vojne v več kot dvajsetih državah sveta, oboroženih konfliktov pa je še več, nas propaganda sili, da se pretežno ukvarjamo le z eno. Težko je razbrati zakaj. Vendar s strani oblastnikov spodbujena rusofobija in izganjanje vsega ruskega iz naših mislih, s hkratnim nekritičnim poveličevanjem Ukrajine in njenega predsednika, daje misliti. V ozadju se dogajajo veliki geopolitični in ekonomski premiki. Jože P. Damijan se sprašuje, če nas morebiti ne čaka najhujša gospodarska kriza po II. svetovni vojni.

Seveda je vojna v Ukrajini vsega obsojanja vredna. Vendar to ne pomeni, da moramo nekritično sprejemati vso propagando in zaradi nje sovražiti vse, kar diši po Rusiji. In zaradi propagande sprožena rusofobija nas ne sme ustaviti, da ne bi o vzrokih za vojno, njenem poteku in posledicah kritično razpravljali.

Beri tudi Rusija, NATO in Ukrajina, Cenzura je tu in Kje so analize

 

3 komentarji

  1. Slavko Cerkvenik

    2 maja 2022 12:16

    Popolna ocena stanja v svetu zaradi ameriške agresivne in do slovanov sovražne politike

    Odgovori
  2. Vojko Kogej

    13 aprila 2022 21:30

    Analiza senc itd je pokazala, da so bile sateliske fotografije Buče, ki naj bi bile posnete 19. 3., v resnici posnete 1. 4. Ruske enote so iz Buče odšle 30. 3. zjutraj. Ukrajinci so Bučo pogosto obstreljevali. Poleg žrtev so vidni jarki od prileta izstrelkov. Po odhodu Rusov pa so Ukrajinci v Buči odprli odprti lov (streljali) na vse brez modrih trakov na rokavih. O tem priča video, ki so ga sami posneli in kasneje brisali. Na fotografijah vidimo da so imele žrtve pogosto bele trakove in zelene vrečke ruske humanitarne pomoči. Gre za Rusom ali lojalne civiliste ali tiste, ki so samo pomagali pri razdeljevanju obilne (kakih 470 ton samo za Bučo) ruske humanitarne pomoči. V Buči naj bi bili Rusi mesec dni. Žrtve v znanem videu so bile razpostavljene v obliki šahovnice. Kaže da so bile nameščene v prid učinkovitega videa propagande grozot. Na njegovi podlagi je Kijev prejel obljubo dodatne vojaške pomoči še več, predvsem težkega, orožja. Ne bom presenečen, če bo objektivna raziskava nekoč pokazala, da je večina civilistov med rusko vojaško operacijo umrla zaradi ukrajinskih vojakov.
    Prilagam članek na MMC TV Slovenija, v katerem sta 2 videa. Eden višje levo, drugi nižje desno. In v slednjem najdemo ukrajinsko pričevalko, od 1.07 (minuta in 7 sekund dalje), ki trdi, da je nekdo šel na balkon kadit, ko ga je ustrelil ostrostrelec in 2-krat poudari, da je bilo to “pervogo čisla”, kar pomeni 1. aprila!!! Toda TV Zlo tega KLJUČNEGA PODATKA ni prevedlo!!! Redki razumemo jezik pripovedovalke in še bolj redki smo verjetno to MANIPULACIJO tudi opazili. Osebno ne poznam nikogar drugega, ki bi to opazil. Shranite ta video! RTV Slovenija namreč aktivno sodeluje v zlo-činjenju. Primer: Na seji, kjer so sprejeli ukinitev Ruskega centra znanosti in kulture RCZK – Ruski dom v Ljubljani se je npr. politik Grims skliceval na večkrat ponovljeno laž medijev, da so gledališče v Mariupolu zbombardirali oz. raketirali Rusi. V resnici ga je miniral nacistični bataljon Azov. Kar smo nekateri vedeli že v naprej saj so bili Azovci opaženi več dni prej pri nameščanju razstreliva na podstrešju!
    Video:
    https://www.rtvslo.si/svet/evropa/vrstijo-se-obsodbe-grozodejstev-v-buci-pozivi-k-umiku-civilistov-iz-vzhoda-drzave/618444

    Odgovori
  3. VIDA Lukanc

    13 aprila 2022 09:16

    Nestrpno sem čakala, kdaj bo spet prišlo kaj izpod vašega realističnega peresa. Da z vašim pisanjem dejstev nadgradim svojo sliko. Hvala.

    Odgovori

Leave a Reply