Imamo kakšen načrt, kako daljnoročno živeti z virusom? Pa pri tem ne mislim zgolj naše vlade, ampak ves planet. Ker zapiranje do iznajdbe cepiva je družbeni samomor. Se o takšnem načrtu sploh razmišlja?
Virus je tu
Virus je tu in skoraj zagotovo ne bo nikdar več odšel. Zanašati se zgolj na iznajdbo cepiva, ne da bi imeli kakšen rezervni načrt, bi bilo neumno. Za SARS iz leta 2002, ki je grozil dve leti, ga niso nikdar odkrili. Sicer se po zatrtju bolezni najbrž niso več pretirano trudili, pa vendar. Tudi če bo cepivo relativno hitro na voljo, bo kljub temu preteklo še precej vode, preden bo v splošni uporabi.
Zdravstvo zahteva in bo praviloma zahtevalo najstrožje omejitve in to čim dalj časa. To je pričakovano od ljudi, kateri se vse življenje ukvarjajo s takšnimi in drugačnimi boleznimi. Ti ljudje večinoma vidijo le zdravstveni vidik in za to smo jim lahko in tudi moramo biti hvaležni. Brez njih bi bilo življenje precej slabše kakovosti. Kljub temu pa ne moremo pristati, da naše življenje usmerjajo le zdravstveni delavci. Tisti najboljši, ki so v celoti predani svoji profesiji, imajo najbrž precej manj vedenja o družbi na splošno, kot ljudje v nekaterih drugih profesijah.
Modrost pa je najti ravnovesje med ukrepi in dejanskim življenjem. Žal naša vlada in pravzaprav večina vlad te modrosti nima ali pa jo učinkovito skriva.
Zdaj že vemo, da je covid-19 virusna respiratorna bolezen, ki se obnaša podobno kot ostale virusne respiratorne bolezni. Pomeni, da bomo doživljali njegove sezone, ni pa nujno, da se pokrivajo s sezonami ostalih podobnih boleznih.
Oktober je običajno začetek gripe, mi pa smo priča velikemu porastu obolenj s covid-19 že v začetku oktobra. Postavlja se vprašanje, ali smo na začetku sezone ali že na vrhu?
Problem
Problem je, ker se s temi vprašanji ne ukvarjamo. Vsaj med skopimi informacijami, ki jih odgovorni delijo z nami, jih ni moč zaslediti. Vsak dan smo bombardirani s takšnimi in drugačnimi številkami, ne pa tudi s kakšno kritično analizo.
Vlade, naša ni nobena izjema in niti najmanj inovativna, sprejemajo takšne in drugačne ukrepe, za katere pa težko rečemo, da so daljnoročno in kritično premišljeni. Občutek je, da v resnici posnemajo ena druge. Naš predsednik vlade se je celo pohvalil, da vlada sprejema ukrepe, kakor je praksa tudi v tujini. Omejitve gibanja na določena območja niso naš izum, policijska ura tudi ne.
Sploh imamo kakšen načrt za vnaprej? Kaže že, da ne. Ukrepi se več ali manj uvajajo stihijsko. Od danes na jutri. Brez nekega vidnega načrta. Pogrešamo kakršnokoli kritično analizo. Ukrepi se uvajajo glede na včerajšnjo število okuženih, morda za več dni nazaj. To pa je tudi vse. Več okuženih pomeni strožje ukrepe. To je največji domet.
Premislek
Družba, pa ne zgolj slovenska, potrebuje konkreten premislek. Premislek, ki bo daljnosežen. Kako naprej? Kakšno bo naše življenje čez dve, pet, 20 let? Tudi če bo cepivo po nekaterih optimističnih napovedih na voljo naslednje leto, se je potrebno zavedati, da bo nepreizkušeno in da bo varnost vprašljiva. Pojavilo se bo anticepilno gibanje, ki bo, morda tudi upravičeno, imelo velik vpliv.
Bomo ob vsaki novi sezoni covid-19 zaprli polovico države, polovico kontinenta, polovico planeta? Imamo sploh kakšen načrt? Kaže, da ne.
Vsako zaprtje pomeni izgubo dohodkov za množico panog in ljudi, ki so zaposleni v njih. Mnoge firme so že bankrotirale in mnogim ljudem so se zmanjšali prihodki ali so celo ostali brez njih. Nezaupanje in negotovost vodi v manjšo potrošnjo. Manjša potrošnja pomeni manjši BDP. Manjši BDP pomeni manj prihodkov v proračun in posledično manjše izdatke. Se pravi manj investicij v skupno dobro. Države, in naša ni nobena izjema, trenutno ta problem rešujejo z zadolževanjem, s čimer rešujejo trenutni krhki socialni mir. Ampak kredite bo enkrat potrebno vrniti.
Za kapital ni ovir
Če se bomo vsakih pol leta zaprli, bo tudi kreditov zmanjkalo. Kaj pa takrat? Kje je kakšen daljnoročni načrt? Kot vidimo, za kapital ni ovir. Na veliko se privatizira, finančne institucije in velike multinacionalke imajo dobičke, ki pa jih ne delijo s prebivalstvom. Kaj pa mi? Nas bo polovica prebivalstva postala odveč? Uvesti bi morali neke vrste vojne ekonomije, ampak o tem se ne razmišlja.
Res je, da smo vsi na isti ladji, ampak večina nas je globoko v podpalubju.
Beri tudi Ali Covid-19 trendi potrjujejo, da smo ljudje cepci?, Vojna ekonomija zaradi Covid-19?, Butalci in policijska ura in Brez maske, švedski način in občutek krivde
