Če se ob mislih na preteklo leto ne moremo smejati ali jokati, potem ta čas ni vreden spomina. V iztekajočem letu smo se ogromno smejali, žal pa ta smeh ni bil smeh veselja in radosti, temveč bolj kisli smeh. Kaj drugega kot smejati se vsem neumnostim, nelogičnostim in zoprnostim, ki so nam jih priredili vladajoči, nam pravzaprav ni preostalo. Smo pa tudi ogromno jokali. Zdravila, ki so nam jih predpisovali za zdravljenje krize, so bila namreč pogosto hujša od same bolezni.
»Ko je leto slabo, ga je najbolje hitro pozabiti. Ko je katastrofalno, pa si ga je treba zapomniti.«
Vlado Miheljak, Mladina, 30. 12. 2020
Res je bilo katastrofalno leto. Verjetno najbolj katastrofalno za večino rojenih po resoluciji Informbiroja. Konec marca, le nekaj dni po nastopu nove vlade, sem zapisal, da so trenutna kriza sanje vsakega poštenega neoliberalca.
»Kriza je priložnost in velika kriza je velika priložnost. Ko nastopi, je potrebno ukrepati hitro, uvesti nagle in nepovratne spremembe. Ko je prebivalstvo osredotočeno na krizo, hitrost, nenadnost in obseg gospodarskih sprememb v javnosti izzovejo psihološke reakcije, ki spodbudijo prilagajanje.«
Bartolo Lampret, Večer, 24. 3. 2020
Doktrina šoka
Doktrina šoka se je začela s prvo vladno sejo in ne pojenja. Vsak dan, brez izjeme, smo bombardirani z novimi in novimi odločitvami oblasti, ki vedno znova bistveno spreminjajo našo družbo. Večinoma na slabše. Da je zmeda popolna, skrbi še tviteraška ofenziva predsednika vlade Janeza Janše in njegovih falang, podkrepljena z objavami v »medijih«. Javne in znane osebnosti bi lahko delili na tiste, ki so bili deležni diskreditacij in tiste, ki jih niso bili. Bolj so bili posamezniki kritični do oblasti in ukrepov, bolj so bili deležni diskreditacij.
Divide et impera je postalo edino vodilo. Vodilna stranka se brezobzirno in s takšno naglico, da ji je nemogoče kritično slediti, sidruje v prav vseh porah družbe. Pri tem ji je vseeno, da je v vojni s praktično vsemi družbenimi podsistemi, pa tudi z vplivnimi državnimi, diplomatskimi, novinarskimi in akademskimi osebnostmi v tujini. Doživeli smo občuten dvig represije in vidno povečevanje militarizacije policije. Oblast vedno pogosteje krši ustavo in zakone, varstvo človekovih pravic nazaduje.
Sama tega ne bi zmogla. Brez pomoči peščice poslancev, ki so že zdavnaj izgubili stik s svojo volilno bazo in popolnoma zanemarili svojo liberalno podstat, bi se že zdavnaj sesula. Odločitve teh ljudi so zelo podobne ravnanju Nemške nacionalne ljudske stranke (DNVP) in Nemške stranke centra leta 1933. DNVP je omogočila Hitlerjev prevzem oblasti, centristi pa v zameno za konkordat s Svetim sedežem dvotretjinsko večino. Manj kot pol leta kasneje sta obe stranki izginili iz zgodovine.
Leto ni bilo povsem brezupno
Če so moje besede marca delovale preveč pesimistične, lahko danes rečemo, da so bile v resnici optimistične. Vendar iztekajoče se leto ni bilo povsem brezupno. Opozicija je po začetnem šoku in paraliziranosti čez čas le prišla k sebi. Zahvaljujoč Jožetu P. Damijanu so stranke opozicije presegle prazno politično obračunavanje in ustvarile dober skupen koalicijski program, ki je možna alternativa trenutnemu nazadovanju in razslojevanju družbe. Oblikovala se je zavidanja vredna civilna pobuda. Petkovi kolesarski protesti so bili svetovni zgled miroljubnih in deloma tudi izvirnih protestov.
In prebivalci? Hmm. Ljudje smo še vedno isti. Izrazita manjšina, ki je sicer tako glasna, da prevpije skorajda vse, iz takšnih ali drugačnih razlogov še naprej podpira združbo na oblasti in s tem rekonkvisto v stanje pred II. svetovno vojno, ko so si družbeno bogastvo in družbeni vpliv delile ena politična stranka, velekapital in kler. Preostala večina pa je zaenkrat še nesposobna skupnega pristopa, pasivna ali celo obupana.
Epidemijo bomo premagali
Leto 2019 je bilo, ker ni bilo nikakršnih volitev, malce bolj umirjeno. Zato smo podobno pričakovali za iztekajoče se leto. Kako smo se zmotili! Tokrat optimizma žal ne premoremo. Epidemijo bomo zagotovo premagali, človeštvo je prav vse epidemije v zgodovini preživelo. Žal pa nam neusklajenost ukrepanja na ravni EU ne daje dobrih občutkov. Tragikomično pa je, da je naša prihodnost odvisna zgolj od treh ljudi. V rokah treh poslancev je prihodnost države in vseh nas. Zgolj od njih je odvisno, ali bomo končno izplavali iz že neskončno dolgega šoka, nazadovanja in primitivizma. Zgolj trije morajo spoznati, da je njihovo sodelovanje in podpora oblasti zavrženo in škodljivo skupni prihodnosti. Ali so to sposobni, je drugo vprašanje.
Vsem, ki ste si vzeli nekaj trenutkov za ta zapis, želim isto kot vsako leto – da boste sposobni ustvariti kritično, objektivno in predvsem lastno mnenje. In seveda – vse najbolje v letu 2021!
Preberi še Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje, Majhni koraki testa demokracije in Je Koalicija ustavnega loka realna?