V Večeru lahko preberemo sponzoriran članek Jeffrey Sachs v petek na Alma Mater Europaea. Gre za mednarodno znanstveno konferenco Za človeka gre: Transformacija v znanosti, izobraževanju in umetnosti. Naslov je sicer malce zavajajoč, saj bo zaradi epidemije potekala v digitalni obliki in Sachs seveda ne bo prišel v Maribor.
V članku je navedeno, da bo osrednje predavanje imel Jeffrey Sachs iz Columbia University, eden ključnih posameznikov pri nastajanju slovenskega tolarja.
Tolar
Zgodovina nastajanja slovenskega tolarja se je pričela daleč pred prihodom Sachsa v Slovenijo. Poleti 1990 je Sveto Kobal napisal prvi tekst o možnostih denarne osamosvojitve Slovenije, oktobra pa so se predsednik vlade Alojz Peterle in ministri Jože Mencinger, Marko Kranjec, Maks Bastl in Izidor Rejc dogovorili za tiskanje slovenskega denarja, takrat še brezimenskih denarnih bonov. Zaradi Brionske deklaracije smo lasten denar, ki je pred tem pridobil ime tolar, dobili šele 8. oktobra 1991. Jeffrey Sachs v tem procesu ni imel omembe vredne vloge, če jo je sploh imel.
Kdo je v resnici Jeffrey Sachs
Vsekakor gre za svetovno znanega ekonomista, strokovnjaka za trajnostni in ekonomski razvoj ter boj proti revščini. Bil je profesor na Harvardu in Columbii. Med letoma 2001 in 2018 je bil svetovalec generalnega sekretarja ZN. Je vodja neprofitne organizacije Millennium Promise, ki se bori proti ekstremni revščini.
Vendar Jeffrey Sachs ni zgolj to. Preden se je osredotočil na boj proti revščini, je bil velik zagovornik ekonomske šok terapije. Svojo idejo je najprej preizkusil leta 1985 v Boliviji. Tja ga je povabil bolivijski diktator Hugo Branzer za nasvete v boju s hiperinflacijo, ki je dosegla 14.000 %.
Bolivija
V ekonomiji je šok terapija nenadna sprostitev nadzora cen in valut (liberalizacija gospodarstva), umik državnih subvencij in takojšnja liberalizacija trgovine znotraj države, ki običajno vključuje tudi obsežno privatizacijo sredstev, ki so bila prej v javni lasti. Z drugimi besedami takojšna uvedba neoliberalizma. Sachs je predlagal desetkratni dvig cen nafte, deregulacijo cele vrste cen in krčenje proračuna. ZDA so obljubile pomoč le v primeru, če Bolivija sprejme šok terapijo. Novi predsednik Victor Paz Estenssoro je sprejel Sachove nasvete in šel celo dalje. Sprejet je bil izvršni odlok Supreme Decree 21060, ki je vseboval 220 posameznih zakonov in zajemal vse vidike gospodarskega življenja.
V Boliviji je šok terapija delovala, v dveh letih je inflacija padla na 10 %, kar je bilo po vseh merilih izredno. A cena je bila gromozanska. Nezaposlenost se je podvojila na 30 %, minimalna plača se ni povečala in realna plača je padla za 40 %. Sachs je nasprotoval dvigovanju plač, da bi dohajale rast cen hrane in bencina. Neposredna posledica je bila porast gojenja koke, ki je igrala pomembno vlogo pri oživljanju gospodarstva. Dve leti po uvedbi šok terapije je izvoz kokaina ustvaril več prihodka kot legalni bolivijski izvoz.
Sachs je postal ekonomska zvezda, New York Times ga je imenoval evangelist demokratičnega kapitalizma. Zamolčane pa so bile posledice za prebivalstvo in način, kako je bila šok terapija uvedena. Ko je glavna sindikalna zveza razglasila splošno stavko, je Paz uvedel izredno stanje in poslal tanke v prestolnico, v kateri so razglasili strogo policijsko uro. Aretirali so 1.500 demonstrantov, 175 sindikalnih voditeljev pa so dobesedno ugrabili in jih odpeljali v zaporniške kampe v džungli, kjer so morali preklicati stavko.
Poljska
Indiana Jones ekonomije, kot je Sachsa imenoval Los Angeles Times, se je leta 1989 na povabilo Solidarnosti Lecha Walense odpravil na Poljsko z istim receptom kot v Boliviji. Recept je bil seveda uvedba neoliberalizma s šok terapijo. Hiperinflacija (600 %) je padla, nezaposlenost pa je iz manj kot odstotka narastla na 20 %. BDP se je najprej dvignil, da je lahko do leta 1995 strmoglavil.
Rusija
V Rusiji pa ni šlo tekoče. Leta 1991 je šef Sovjetske zveze Michail Gorbačov na sestanku G7 dobil nedvoumno sporočilo, da naj v državi uvede šok terapijo. Enak ukaz je dobil tudi od Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke. Gorbačov se je zavedal, da je to možno le z uporabo sile, vendar je bil za finančne mogotce prepočasen. Zato so to vlogo namenili Borisu Jelcinu. Ko je Jelcin razglasil konec Sovjetske zveze, se je v isti sobi nahajal tudi Jeffrey Sachs. Jelcin je konec leta prepričal parlament, da mu je dal posebna pooblastila za prenovitev gospodarstva in neoliberalni ples se je pričel. Rusijo so prevzeli občudovalci Friedricha von Hayka in Miltona Friedmana. ZDA je financirala svoje strokovnjake, pri tem je imel veliko vlogo harvardski Inštitut za mednarodni razvoj, katerega direktor je leta 1995 postal prav Sachs.
Že jeseni 1991 so odpravili nadzor nad cenami, uvedli »svobodno trgovino« in pričeli z masovno privatizacijo. Joseph Stiglitz je reformatorje imenoval tržni boljševiki. Cena je bila velika, tretjina prebivalstva je padla pod prag revščine. Parlament je moral pod pritiskom volivcev leta 1993 Jelcinu – »carju Borisu I.« odvzeti pooblastila. Jelcin se je odzval z izrednimi razmerami, ki jih je ustavno sodišče razglasilo za neustavne.
Državni udar
Parlament je sprejel osnutek proračuna, ki ni bil po volji MDS. Jelcin je poskusil z referendumom razpustiti parlament, kar mu ni uspelo. Sledil je dekret 1400, s katerim je odpravil ustavo in razpustil parlament. Nanj je poslal vojsko, ki ga je obkolila in ovila z bodečo žico, parlamentu pa so izklopili elektriko, ogrevanje in telefonske linije. Začele so se množične demonstracije. 4. oktobra je vojska s tanki streljala na parlament. Umrlo je 157 oseb, poškodovanih pa je bilo 384. To je bil državni udar in Rusija je postala diktatura. Ustavno sodišče so suspendirali, po ulicah so patruljirali tanki in uvedli so policijsko uro.
Jeffrey Sachs je Jelcina še naprej javno podpiral in njegove nasprotnike odpravil kot skupino nekdanjih komunistov, ki jih je prevzela sla po oblasti. Tri dni po udaru je izjavil, da je s parlamentom izpod nog zdaj pravi čas za reforme. Začel se je najbolj divji privatizacijski ples v zgodovini. Rusko javno bogastvo so prodali za drobiž, kupili pa z javnim denarjem. Družbo Noris Nickel npr., ki je proizvajala petino svetovne proizvodnje niklja, so odprodali za 170 milijonov dolarjev, čeprav so njeni dobički dosegali 1,5 milijarde na leto.
Slovenija
Slovenija se dolgo ni mogla odločiti, kako privatizirati. Jože Mencinger je že junija 1990 skupščini predložil prvi predlog, ki ga je vlada sprejela oktobra. Januarja 1991 ga je t.i. Mencingerjeva skupina nekoliko spremenila. Bistvo je bilo, da bi bili nosilci privatizacije zaposleni delavci in nosilci vodilnih upravljavskih funkcij. Z Mencingerjem se ni strinjal predvsem predsednik vlade Lojze Peterle, ker bi po njegovem gospodarstvo ostalo v rokah nekdanjih, t.i. komunističnih direktorjev. Zato je iskal drug način privatizacije, na podlagi katerega bi odstranili dotedanje direktorje.
Marca je, v času Mencingerjeve odsotnosti, v državni zbor pripeljal Sachsa. Mencinger je odstopil. Sachs je predlagal dva načina privatizacije. Pri manjših podjetjih naj bi okoli 60 odstotkov družbenega premoženja prišlo v last enega ali manjše skupine lastnikov, lastnik okoli 40 odstotkov bi postala država, ki bi lahko ta delež po končani privatizaciji prodala. Velika podjetja pa naj bi se lastninila preko investicijskih skladov. Na koncu je pri privatizaciji po številnih kompromisih in dopolnilih zakona prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim.
Gledano iz retrospektive je bila privatizacija čisti polom, nekateri jo imenujejo tudi rop stoletja. Ogromno nekdanjih velikih podjetij danes več ni ali pa so v lasti tujcev. Za drobtine, ki so ostale, pa se še kar bije zverinski boj. Da je bil prehod manj boleč, smo najbrž lahko hvaležni našim gradualistom in Mencingerjevemu odstopu. Če bi obveljal celoten Sachsov predlog, bi bila tudi Slovenija deležna šok terapije.
Sachs je sicer imel tudi dober predlog, in sicer je pri denacionalizaciji odsvetoval vrnitev v naravi. Vendar ga ideološko zaslepljeni Peterle ni poslušal.
Boj proti ekstremni revščini
Danes se o tem delu Sachove kariere ne govori. V svojih knjigah piše o uspehih zbijanja inflacije po svetu, ne omenja pa terorja, ki je bil potreben za delovanje šok terapije in tragičnih posledic, ki jih je prinesla prebivalstvu, kjer je izvajal svoje ekonomske eksperimente. Med drugim je svetoval tudi Anteju Markoviću in vsi vemo, kako se je ta zgodba končala. Tudi na Wikipediji bomo pod njegovim imenom zaman iskali katastrofalne posledice njegovih šok terapij.
Čudežni deček Harvarda se je morda zaradi svojih dejanskih ekonomskih neuspehov preusmeril v boj proti ekstremni revščini. Le-te je v resnici manj kot v preteklosti, vendar gre levji delež na račun Južne in Vzhodne Azije, na čelu s Kitajsko in Pacifika. V Južni Ameriki in Afriki pa je nasprotno v porastu. V Južni Ameriki se je v zadnjih petih letih število ekstremno revnih povečalo iz 16 milijonov na več kot 30 milijonov, v Afriki pa za 42 milijonov. Sachs je tako deležen mnogih kritik.
Zmot ne smemo pozabiti
Nedvomno gre za pomembno osebnost, revija Time ga je v letih 2004 in 2005 štela med 100 najvplivnejšimi ljudmi na svetu. Gre pa tudi za kontroverznega ekonomista, čigar zmot v preteklosti ne smemo pozabiti. Kjerkoli je svetoval, je v navezi z mednarodno finančno oligarhijo vsiljeval nemogočo izbiro med ekonomskim programom čikaške šole in pravo demokratično revolucijo.
Zato bi bilo pravilneje, da bi namesto slepega navdušenja nad obiskom slavne osebe, kar je tako značilno za te kraje, do njega zavzeli kritično distanco. Namesto da mu pripisujemo nekaj, kar ne drži, po Alma Mater Europaei naj bi namreč bil eden ključnih posameznikov pri nastajanju slovenskega tolarja, izrabimo obisk duhovnega očeta slovenske privatizacije, kot je leta 1991 zapisalo Delo, za kritično refleksijo privatizacije.
Namesto sodelovanja v razpravi o tridesetih letih monetarne suverenosti Slovenije, za kar lahko z veliko mero gotovosti sklepamo, da bo hvala akterjem, bi bilo primerneje, da bi govoril o privatizaciji, temu ropu stoletja, v katerem si je žepe napolnila peščica najbolj iznajdljivih in brezobzirnih. Tudi z njegovo pomočjo.
Beri tudi Debirokratizacija kot metoda siromašenja prebivalstva, Depresija, Deregulacija cen nas bo udarila po žepu in Razredna vojna je realnost
