Prihajajoča seja odbora za pravosodje DZ, kjer nameravajo obravnavati »problematiko odločanja« ustavnega sodišča, bo še en v nizu napadov na inštitucije, ki se (še) niso podredile vladajoči eliti.
Predsednik odbora za pravosodje državnega zbora Blaž Pavlin (NSi) je na podlagi zahteve poslanskih skupin SDS in NSi za četrtek sklical nujno sejo z zgolj eno točko dnevnega reda – problematika odločanja Ustavnega sodišča RS o pobudah in zahtevah za začetek postopka za oceno ustavnosti določb protikoronskih ukrepov in neizločitve ustavnih sodnikov v primeru obstoja izločitvenih razlogov.
Zanimiva sta sklepa, ki sta ju SDS in NSi predlagala v zahtevi. Prvi govori o priporočilu vladi, naj ta preuči, ali so potrebne spremembe zakonodaje, da se v času epidemije kot absolutno prednostno določijo ocene ustavnosti pravnih aktov, sprejetih zaradi zamejitev oz. blažitev posledic epidemije. Drugi pa napeljuje na spremembe zakonodaje glede izločitve ustavnih sodnikov iz sojenja v posameznih zadevah.
Prednostna obravnava zaradi epidemije
Vsekakor se je moč strinjati s predlagatelji, da epidemija zahteva hitro in fleksibilno prilagajanje epidemiološkim razmeram. Tudi navedbe, da ima ustavno sodišče pomembno nalogo in dolžnost, da nakaže ustavnost in zakonitost sprejetih pravnih aktov, ni moč zanikati. Da pa bi moralo o vloženih zahtevah in pobudah v zvezi s temi akti odločati pred ostalimi prejetimi zadevami, pa ni moč kritično sprejeti.
Epidemija ne more in ne sme biti razlog za suspenz ali pa odlog vseh ostalih zadev, s katerimi se ukvarja ustavno sodišče, pa čeprav si oblast to še tako želi. Ustavno sodišče ima razdelan sistem, katere zadeve sprejema v prednostno obravnavo, kar je tudi ena od varovalk, ki mu zagotavlja potrebno neodvisnost. Zakonsko določiti, katere zadeve mora sodišče obravnavati prednostno, bi sodišču nedvomno zmanjšalo njegovo neodvisnost od preostalih vej oblasti.
Pravna država
Pravna država ne spoštuje zgolj ustavnih svoboščin ter pravic ljudi in državljanov, ustavnost in zakonitost, temveč ima tudi izpeljano delitev oblasti in neodvisna sodišča. Predvsem pa delovanje pravne države ni zgolj v domeni ustavnega sodišča, zanj si morajo ves čas prizadevati vse veje oblasti. Tako se izvršilna in zakonodajna oblast ne smeta zgolj zanašati na odločitve ustavnega sodišča, ampak morata ves čas sami skrbeti za ustavnost in zakonitost. Ustavno sodišče je zgolj zadnja inštanca, ki zagotavlja varstvo pred njuno samovoljo in čezmerno močjo.
Odločitve ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je v zvezi z epidemiološkimi ukrepi vlade sprejelo tri odmevne odločitve. Lanskega septembra je presodilo, da je bila prepoved gibanja izven občine prebivališča primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Decembra pa je sprejelo pomembnejšo odločitev, ko je odločilo, da nekateri odloki ne veljajo, ker njihovo podaljšanje ni bilo objavljeno na ustrezen način. Nepreklicno odstopljeni minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki ima za opravljanje ministrske funkcije kot kaže premalo splošne pravne razgledanosti, je takrat izjavil: »Sam si nisem predstavljal, da je objava na spletnih straneh ministrstva nekaj, kar ni javna objava. Torej očitno gre za neke pravne oblike, ki nekako zapovedujejo, da morajo biti te stvari objavljene v uradnem listu.«
Tretji primer je nedavni, ko je ustavno sodišče v rekordnem času (dober teden) zadržalo izvajanje odloka o določitvi pogojev vstopa v državo. Ko je sodišče potrdilo vladno odločitev, vladajoča elita ni imel pripomb. Nasprotno, ko pa je sodišče podvomilo v vladne ukrepe, pa za oblast njeno delo postane, blago rečeno, sporno. Odzivi so več kot povedni, predsednik vlade Janez Janša je kot običajno izlil bes na Twitterju.
Zaradi te odločitve se je povečal pritisk radikalne tranzicijske desnice na ustavno sodišče in zahtevo za sklic nujne seje odbora državnega zbora lahko brez slabe vesti štejemo med njih. Zahteva je prišla le dan po odločitvi ustavnega sodišča, kar zagotovo ni naključje.
Izločitev sodnikov iz sojenja
O napaki ustavnega sodišča v primeru sodnika Roka Čeferina, ki je sodil v zadevi, o kateri je odločal kot član upravnega odbora odvetniške zbornice, so poročali praktično vsi mediji, v »medijih« radikalne tranzicijske desnice pa so sodnika razčetverili in sežgali na grmadi. Sodišče je priznalo napako in bo o zadevi odločalo znova.
Za vladajočo elito problem seveda ni sama napaka. Moteč je priimek sodnika in pa njegova sojenja. In takšna napaka, ki ni, to moramo priznati, nezanemarljiva, je več kot dobrodošla za novo histerijo, ki odvrača pozornost od resničnih problemov in utrjuje falango zvestih sledilcev.
Vsekakor je potrebno možnost takšnih napak zmanjšati, če jih že ne moremo popolnoma odpraviti. V resnici pa takšne napake niso ravno pogoste. Sistem izločanja ustavnih sodnikov iz sojenj ni posebej določen v zakonu o ustavnem sodišču. Le-ta napeljuje na smiselno uporabo izločitvenih razlogov v postopkih pred sodišči. Zakon o pravdnem postopku npr. v 70. členu določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Drug organ je seveda dovolj širok pojem, da zajema tudi odvetniško zbornico.
Resnični namen seje
Zakonodaja je tako glede prednostnih obravnav na ustavnem sodišču kot glede izločitev sodnikov ustrezno urejena. Tudi »priporočila« odbora vladi ne morejo ničesar izboljšati. Sploh pa je državni zbor zakonodajna oblast in lahko sam sprejema pravne akte, pa tudi vlada ima možnost državnemu zboru predlagati pravne akte v sprejem. Da zakonodajna oblast priporoča spreminjati pravne akte izvršni oblasti, ne pa obratno, kaže na erozijo dojemanja pravne države oz. delitve oblasti pri nas. Pomeni, da suvereni organ zakonodajne oblasti prenaša svojo zakonodajno funkcijo na vlado, ki je v odnosu do njega sicer izvršilni organ. To je pravzaprav dolgotrajen proces, ki pa se ni pričel s trenutno oblastjo.
Vabljeni
Da bo šlo v četrtek za še en poizkus v seriji napadov na eno zadnjih od radikalne tranzicijske desnice še neodvisnih institucij, kaže tudi seznam vabljenih gostov in predlog gradiva predlagateljev. Poleg predlagateljev, resorne ministrice, predsednika ustavnega sodišča in odvetniške zbornice, so vabljeni še Jurij Toplak, Tone Jerovšek, Peter Jambrek, Boštjan M. Zupančič, Ernest Petrič in Matevž Krivic.
Čeprav gre za eminentna pravna imena v državi, pa je vseeno potrebno malce dvigniti obrvi. Z izjemo Krivica vsi preostali sodijo pod okrilje SDS. Še najmanj sicer Toplak, ki pa, vsaj tako kaže, že nekaj časa bije neke vrste osebno bitko proti ustavnemu sodišču, zlasti proti njenemu trenutnemu predsedniku in sodelavcu na Pravni fakulteti v Mariboru Rajku Knezu. Najzanimivejše pri njem je to, da je v preteklosti pogosto kritiziral vlade in se zavzemal za pravice posameznikov, zadnjo leto pa takšnih zapisov ni več najti.
Jerovšek je leta 1998 kot ustavni sodnik nasprotoval, da bi ustavno sodišče sprejelo pobudo o izbrisanih. Jambrek je nekdanji ideolog stranke SDS in ima s svojo univerzo konkretne finančne interese. Nikakor pa ne smemo zanemariti, da je ustavno sodišče pred kratkim razveljavilo podtaknjen člen v protikoronskem paketu o olajšanem akreditiranju visokošolskih zavodov, kjer je šlo za evidentno nezakonito politično pomoč zasebnemu visokošolskemu zavodu. Jamrek ima zato motiv vrniti udarec.
Boštjan M. Zupančič je po vrnitvi iz evropskega pravnega parketa pristal med Janševimi troli na Twitterju, objavlja pa tudi kolumne v »medijih«, kjer, blago rečeno, zaničuje levico in ženske ter poveličuje radikalno tranzicijsko desnico. Petrič pa je tisti nekdanji ustavni sodnik, ki na ulici ozmerja protestnike.
Krivic je eden najbolj prepoznavnih borcev za človekove pravice pri nas. Še posebej smo si ga zapomnili kot pravni glas izbrisanih. Zato se ni moč izogniti vtisu, da je vabljen zgolj za t.i. uravnoteženje mnenj, o čemer precej piše Boris Vezjak.
Kaj storiti?
Če pogledamo predlagana gradiva, poleg seznama nerešenih zadev ustavnega sodišča gre za pet objav v štirih medijih oz. »medijih« iz orbite SDS (Siol, Demokracija, Domovina.si in Nova24tv), lahko z gotovostjo sklenemo, da bo seja še en v nizu napadov na inštitucije, ki se (še) niso podredile vladajoči eliti. Opozicija, če je vredna tega imena, bi morala udeležbo na takšni seji obstruirati. Predsednik ustavnega sodišča pa zavrniti vabilo. Prav tako Krivic in odvetniška zbornica. Sicer bodo izrabljeni za povzročanje vtisa legitimnosti novih napadov na ustavno sodišče.
Beri tudi Kaj je narobe s protesti? in Je sploh mogoče premagati SDS?